Intervju : Dragan Pušić
Foto: Dragan Pušić v sezoni 2005/2006
Od tvoje poslovilne tekme proti domžalskemu Heliosu je že več kot mesec dni, predsednik KK Litija Gorazd Pavliha ti je ob tem izročil plaketo kluba. Kaj lahko poveš o tej tekmi, kaj ti je pomenila in kako si se ob tem počutil ?
Moram povedati, da so me v klubu presenetili s takšno gesto predvsem ker je zdaj že kar nekaj časa od moje zadnje uradne sezone, ki se je končala aprila 2023. Dodatno sem bil presenečen, ko so se z menoj na igrišču pojavili moji nekdanji soigralci, brat Goran, Anel Blažević, Dejan Mlakar in Aljoša Krišto, s katerimi sem preživel največ skupnih sezon in s katerimi me vežejo najlepši trenutki . Na tem mestu še enkrat hvala vsem za ta dogodek. Kar se samega slovesa tiče, pa vsekakor ni enostavno, ko človek preneha z igranjem košarke, saj je bila košarka del moje dnevne rutine in življenja.
Glede začetkov tvoje izjemno uspešne košarkarske kariere, ki segajo v leto 1991 in uspehov v mlajših selekcijah, kdo je bil trener, ki te je največ časa vodil v litijskih mlajših selekcijah in kasneje v članski ekipi, kdo te je naučil tvojega zelo natančnega meta, kakšna je bila vloga tvojega starejšega brata Gorana na začetku in med tvojo kariero ?
Kar se tiče mlajših selekcij, ter spoznavanja osnov košarke, me je zanesljivo največ naučil Džemo Ibiši. Že takrat je veljal za enega boljših trenerjev mladih v Sloveniji, kar dokazujejo mnoge udeležbe njegovih ekip na zaključnih turnirjih tako v Sloveniji kot v tujini. Glede mojega natančnega meta pa sem prepričan, da je to posledica vztrajnosti in treniranja tudi izven rednih treningov. Predvsem danes pogrešam pri mladih to, kar je nam bilo najbolj zabavno, ostati po naših treningih tudi na članskem treningu, ter še dodatno uro ali dve metati na stranski koš, ali pa posnemati poteze izkušenih članskih igralcev. Prav tako smo običajno celotne poletne počitnice preživeli na litijskih igriščih, kjer smo odigrali še na stotine iger in tekmovanj v trojkah. Če me vprašate koga sem najraje premagoval, oziroma želel premagati, je bil to brat Goran, ki je verjeno tudi krivec, da sem se že ko sem bil star šest let, vpisal na treninge košarke. Takrat je Goran s svojo generacijo že uspešno igral zanimivo košarko, tudi na zaključnih turnirjih, kar je pritegnilo tudi moje zanimanje in sem tudi sam želel poskusiti s treningi. Od takrat mislim da v naši družini ni minil dan brez teme o košarki. Tu gre res velika zahvala bratu Goranu, kot tudi staršem, ki so mi predvsem v mlajših in najstniških dne stali ob strani, ko mi ni šlo vedno po planu in željah.
Prva članska sezona 2.SKL 2001/2002, že v naslednji sezoni se je Litja uvrstila v 1.B SKL, z vsemi klubi v katerih si igral se uvrstil v 1.SKL, z Litijo 2x iz 2.SKL v 1.B ligo, oz. iz 3. v 2.SKL ? Med drugim si bil v karieri trikrat prvi strelec 2. SKL, poznan po svojih številnih trojkah, zasedaš 1.mesto na večni lestvici strelcev KK Litija, ki sicer zajema podatke od leta 1990 dalje, ob tem pa je košarka ekipni šport, pomembna je tudi obramba ?
Da res je, z vsemi klubi sem uspel napredovati v višji rang tekmovanja, večinoma v 1.SKL, kar pa ni bilo vedno enostavno. Nekajkrat se nam tudi ni izšlo, zaradi raznih poškodb, močne konkurence in drugih razlogov. Pogosto sem bil med boljšimi strelci ekipe ali lige, vendar to nikoli nisem postavljal pred ekipo, vedno sem bil zadovoljen izključno če je ekipa zmagovala, vse ostalo pri meni nikoli ni štelo. Točke in individualne dosežke sem vedno pripisoval dobri ekipni igri, dobrim soigralcem in predvsem dobremu vzdušju znotraj ekipe. Kljub temu, da sem vedno veljal za dobrega napadalca, sem brez težav po potrebi opravil tudi kakšne »umazane« naloge v obrambi in se tudi vrgel za kakšno žogo.
V dresu ljubljanskih Parkljev (2006-2009) si večkrat igral tudi proti Litiji, sam sem spremljal nekaj teh tekem. Imel sem občutek, da si sicer igral maksimalno, ampak da se nisi tako močno veselil svoje dobre igre in košev, kot na drugih tekmah. So bile to zate na en način posebne tekme in drugačne od ostalih ?
Vsekakor so bile to tekme s posebnimi emocijami, predvsem v času, ko so bili aktivni še Goran in tudi ostali bivši litijski soigralci. Tudi na teh tekmah sem seveda dajal svoj maksimum, želel sem zmagati, vendar moram priznati, da so bile te tekme zame najtežje. Večino časa me je pokrival ravno Goran, ki je bil zelo neugoden obrambni igralec, poln zvijač in vedno je od nekod pobral še dodatno energijo, tako da mi proti Litiji nikoli ni bilo lahko. Skratka, res so zame bile te tekme vseeno nekoliko drugačne od ostalih. Kot zanimivost naj povem, da smo celo na mojo prvo medsebojno tekmo v Litijo prišli brez dresov, in smo tako Parklji tekmo odigrali v litijskih dresih. 
Fotografija s tekme Litija- Parklji, Dragan Pušić (levo) in Goran Pušić (desno)- osebni arhiv Dragana Pušića
Od 22 članskih sezon, si jih 13 odigral v Litiji, na nek način si »otrok litijske košarke«, kako se je košarka v tem času spreminjala ?
Sprememb je bilo po mojem mnenju kar veliko. Takrat se ni toliko dajalo na trening fizične priprave na moč, že v mlajših selekcijah smo imeli zelo dobro razdelano taktiko in vloge, bi rekel da smo se bolj igrali košarko, fitnesa recimo nismo niti imeli na voljo. Danes je to povsem drugače, igralci so že pri petnajstih leti veliko bolj fizično razviti, fitnes je sestavni del treninga. To vse se pozna tudi v igri, obramba je zelo čvrsta, ogromno je kontakta, teka,… manjka pa mi tisti »vic« v igri, lepe poteze in predvsem dobri strelci, ki jih je vse manj. Meta iz pol razdalje pri mlajših skoraj da ne vidiš več. Tudi želje in vztrajnosti je precej manj, otroci prehitro obupajo. Seveda so izjeme, in te izjeme potem tudi zelo izstopajo.
Si imel kaj težav s poškodbami med tako dolgo kariero ?
Poškodbe so seveda sestavni del vsakega športa, tudi sam sem imel kar nekaj manjših klasičnih »košarkarskih« poškodb gležnja, mišice,… ter tudi eno večjo in sicer strgane križne kolenske vezi, ko sem moral izpustil celo sezono. Sem imel pa to srečo, da sem se zares vrnil tako fizično kot psihično močnejši, predvsem po zaslugi izjemne podpore in pogojev v takratnem klubu KK Parklji.
Kakšen poseben dogodek iz tvoje kariere, ki ti je najbolj ostal v spominu, s kom si najraje igral ? Morda kaj o tekmah Šenčurja z Olimpijo 2013 in 2014 v pokalu Spar, 2.mesto z Lastovko v tem tekmovanju 2016 ?
Najljubši soigralci so bili vsi štirje s katerimi smo na poslovilni tekmi še enkrat skupaj stopili na igrišče (Goran , Anel Blažević, Dejan Mlakar in Aljoša Krišto), Z njimi sem tudi doživel kar nekaj lepih, zanimivih in posebnih dogodkov v karieri. Z Anelom in Aljošo smo na primer s Šenčurjem na zaključnem turnirju pokala Špar 2013 imeli met za zmago proti takratni euroligaški Olimpiji, z Dejanom pri KK Lastovki smo spisali zelo lepo zgodbo majhnega kluba v 1.SKL, ter kot največji uspeh zasedli 2.mesto v pokalu Špar. Iz prvih članskih sezon vedno rad izpostavim vlogo bivšega soigralce pri Litiji Rada Trifunoviča, ob katerem sem se iz treninga v trening naučil nekaj novega in v tistem času občutno napredoval in izjemno užival v igri. V kasnejših članskih letih bi mogoče izpostavil še brata Dina in Eda Murića, ob katerih smo se celo starejši igralci lahko učili profesionalnosti, vztrajnosti in trdega dela.
Kako je bilo v sezoni 2010/2011 ko si igral na Kosovu za KK Peja iz mesta Peč, bil si prvi strelec rednega dela 1.kosovske lige, kako so te sprejeli soigralci in navijači, kako si se počutil v drugačnem okolju in kakšna je bila kvaliteta tamkajšnje košarke ?
To so zelo lepi spomini, ko sem se kljub spremembi okolja in kulture počutil kot doma, boljšega sprejema od prvega dne si ne bi mogel zamisliti. Prve 4 ekipe takrat bi brez težav zasedle zgornji del lestvice 1.SKL. Prepričan sem da danes ni nič drugače. Kar je pa najbolj fascinantno je zanimanje za košarko in vzdušje na tekmah. Vsi tisti igralci, ki so doživeli igranje na Kosovu vedo o čem govorim in to se težko opiše z besedami. Dvorane so na vseh tekma polne, prisotnih je več kot 5000 gledalcev, konstantno navijanje, večkrat na robu dovoljenega. En zanimiv dogodek, kakršnega v Sloveniji nismo vajeni, tam pa je to nekaj običajnega, je bil da ob prihodu na zaključni turnir pokala v Kosovski Mitrovici nismo smeli iz avtobusa v dvorano brez spremstva specialnih enot policije, ker je bilo pred dvorano že polno domačih vročekrvnih navijačev. Kasnejšega vzdušja na tekmi in po njej se pa tako in tako ne da opisati. Skratka, ena najbolj zanimivih sezon v moji karieri.
Leta 2016 si se vrnil v Litijo, kjer si nato igral vse do konca kariere.V lanski sezoni si še odigral nekaj tekem za Litijo, ali sedaj tekme spremljaš kot navijač, kaj misliš o sedanji litijski ekipi, zaenkrat imajo le dve zmagi v prvenstvu ?
V lanski sezoni sem najprej začel kot pomočnik trenerju Milošu Šporarju, kasneje pa sem zaradi poškodb ekipi pomagal tudi kot igralec na dveh tekmah. Tekme tudi sedaj vsekakor spremljam, ter srčno upam da se bo ekipa uspela dvigniti iz rezultatske krize. Gre za eno najmlajših ekip v zadnjih letih, ki deluje zelo agresivno in fizično močno, vendar brez izkušenj. Prepričan sem, da lahko ena ali dve zmagi dvignejo samozavest mladim igralcem in se vse postavi na svoje mesto, tako da si bo Litija zagotovila obstanek v 2. SKL.
Marko Godec
